BORDERLESS QUARTET (Slovenija, Italija)

Aljaž Beguš, klarinet
Stefano Mesaglio, violina
Erica Piccotti, violončelo
Nejc Kamplet, klavir

Spored:
Olivier Messiaen (1908—1992), Kvartet za konec časa

Pomen modularne zasedbe Borderless Quartet je v preseganju meje med slovensko in italijansko kulturo, zato sta v zasedbi vedno po dva člana iz vsake od teh držav, spored pa konceptualno obravnava nadnacionalne teme.

Slovenski virtuoz Aljaž Beguš je prejemnik petih prvih nagrad na državnih tekmovanjih TEMSIG in zmagovalec številnih mednarodnih tekmovanj, kot sta Città di Carlino in Marco Fiorindo. Leta 2005 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, dve leti pozneje pa je bil polfinalist mednarodnega evrovizijskega tekmovanja EBU New Talent v Bratislavi. Leta 2014 se je s pihalnim kvintetom Spirito uvrstil v polfinale tekmovanja ARD. Nastopa na solističnih koncertih in sodeluje s prestižnimi komornimi zasedbami, poleg tega pa igra tudi z orkestri Spira Mirabilis, Orchestra da Camera di Mantova, Orchestra Mozart, English National Opera, European Union Youth Orchestra in Gustav Mahler Jugendorchester. Kot solist je nastopil z Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, Gustav Mahler Jugendorchester, Jeaner Philharmonie, Orchestra da Camera di Mantova, Pihalnim orkestrom Akademije za glasbo, RTV Big Bandom idr. Kot član orkestrov ali komornih zasedb je nastopil na znanih festivalih BBC Proms, Luzern Festival, Young Euro Classics, Bolzano Festival, Mantova Chambermusic Festival, Salzburger Festspiele, Kammermusikfest Lockenhaus. Trenutno je zaposlen kot bas klarinetist v Orkestru Slovenske filharmonije.

V Vidmu rojeni Stefano Mesaglio se je violine začel učiti pri šestih letih, saj so ga že kot otroka očarali veliki virtuozi na tem glasbilu. Študiral je pri profesorju Helfriedu Fisterju in z odliko diplomiral v igranju in pedagogiki. V tem času je soustanovil Furiant Quartet in postal prvi violinist zasedbe. Pod budnim očesom profesorjev Eberharda Feltza in Tima Voglerja je Stefano, kot štipendist berlinske organizacije Yehudi Menuhin Live Music Now, uspešno zaključil magistrski študij iz komorne igre na Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler v Berlinu. Trenutno dela na svojem drugem magisteriju, tokrat iz violinske igre, in sicer na Universität der Künste Berlin pri profesorju Marku Gothoniju. Stefano je kot solist in orkestrski violinist igral že s številnimi evropskimi in azijskimi orkestri in pri tem pogosto zasedal mesto koncertnega mojstra ali vodje drugih violin. Po duši so mu bližje komorne zasedbe, kljub temu pa z veseljem igra tako s komornimi kot simfoničnimi orkestri po Evropi in širše.

Italijanska čelistka Erica Piccotti je že pri štirinajstih letih z odliko diplomirala na Konservatoriju za glasbo Santa Cecilia v Rimu. Študij je nadaljevala z Antoniem Menesesom na bernski Höchschule der Künste v Bernu, cremonski Akademiji Walter Staufferin in sienski Accademia Chigiana. Leta 2013 ji je predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano podelil častno priznanje Alfiere della Repubblica za izjemne dosežke v glasbi. Med njene vrhunce v sezoni 2021/2022 spadajo solistični nastopi z dirigentoma Sir Antoniem Pappanom in Danielom Orenom ter zaključek sezone na IUC z Orchestra Canova in Enricom Paganom. Zmagovalka številnih državnih in mednarodnih tekmovanj si je pridobila naziv Najboljše čelistke italijanskih konservatorijev, Premio Città di Padova, Jugend Musiziert Nuremberg in zmago na tekmovanju NYIAA, ki jo je pripeljala do nastopa na newyorškem Carnegie Hallu in štipendije Maura Giorgetti milanske Scale. Serija njenih uspehov na tekmovanjih pa se tu šele dobro začenja: kot solistka je med drugim nastopila z zagrebškimi solisti, milansko zasedbo La Orchestra Verdi, I Pomeriggi Musicali Orchestra, orkestrom filharmonije Kodaly Debrecen, Orquestra Sinfonica del Estado del Mèxico. Trenutno študira s Fansom Helmersonom na kronenberški akademiji za mlade soliste.

Pianist Nejc Kamplet je študiral na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu v razredu prof. Zuzane Niederdorfer, zdaj pa študij nadaljuje na Univerzi za glasbo, gledališče in medije v Hannovru ter se dodatno izpopolnjuje na seminarjih pri številnih svetovno znanih pianistih, kot so Jacques Rouvier, Arie Vardi, Daejin Kim, Mikhail Voskresensky, Aleksandar Madžar, Sofya Gulyak. Na uglednih mednarodnih tekmovanjih dosega zavidljive uspehe: leta 2020 je zmagal na Yamahinem štipendijskem tekmovanju na Dunaju, leta 2021 pa na spletnem tekmovanju Franz Liszt. Že od mladih let aktivno sodeluje na glasbenih festivalih po Sloveniji in v tujini, kot so Festival Ljubljana, Festival Lent, Festival Maribor, Carpe Artem, Noč slovenskih skladateljev in Arsonore. Kot solist je nastopil na koncertih v Sloveniji, na Hrvaškem, Slovaškem, v Avstriji, Italiji, Nemčiji, New Yorku, Litvi, Estoniji ter na Kitajskem. Snemal je tudi za slovensko nacionalno televizijo, ki je že večkrat predvajala njegove posnetke. Na podlagi izjemnih dosežkov je prejel štipendiji Ministrstva za kulturo v Sloveniji ter občine Gradec v Avstriji.

Olivier Messaiaen je Kvartet za konec časa napisal med drugo svetovno vojno (1940—41), ko je bil jetnik nemškega taborišča v Görlitzu (danes na območju mesta Zgorzelec na Poljskem, ki – podobno kot Nova Gorica z Gorico – tvori urbanistično celoto z nemškim Görlitzem).

Programski vodja Festivala Prečkanja - Sconfinamenti Alexander Gadjiev si je to skladbo izbral in koncert postavil v Gorico prav zaradi te sorodnosti, pa tudi zaradi zgodovinsko specifičnih okoliščin nastanka dela. Tudi slovensko-italijansko zasedbo je sestavil iz želje po zbliževanju svetov na obeh straneh meje. Medtem pa so vrhunski glasbeniki v svojih izjemno uspešnih mednarodnih karierah že davno prerasli meje svojih držav in postali državljani sveta glasbe.

Kvartet za konec časa je pomemben mejnik na področju komorne glasbe dvajsetega stoletja. Napisan je bil za neobičajno zasedbo (klarinet, violino, violončelo in klavir), ki pa jo je skladatelju narekovala nujnost, saj je lahko izvajalce izbiral le med preostalimi ujetniki v taborišču. Poleg nenavadne zasedbe to delo označuje tudi svojstvena estetika, ki jo je nepodpisani avtor kritike v francoski reviji L’Information musicale 11. julija 1941 opisal takole: »[…] s pomočjo izvirnega in organiziranega melodičnega in ritmičnega jezika, ki se poraja iz meditacij na antično grško ritmiko in hindujskega modalizma – meditacij, ki jih skladatelju nalaga notranja potreba po ustvarjanju […] –, nas je Olivier Messiaen znova povedel, tokrat še globlje, v začaran pragozd, ki ga nosi v sebi, in nas tam razveselil s čisto glasbo. V kvartetu se prepletajo lesketajoče harmonije, teža počasnih linij svečane in hieratične narave, šaljiv, a plemenit ples ritmične igre ter popolnoma sveža inventivnost.«

Kvartet je vsaj deloma poseben tudi v tem, da posameznih stavkov ne izvaja celotna zasedba. Tako je tretji stavek v celoti napisan za solo klarinet, četrti za trio klarinet, violina in violončelo, peti za violončelo in klavir, osmi pa za violino in klavir. Skladba je kmalu postala eno najbolj izvajanih komornih del v salonih okupiranega Pariza. Peti stavek je bil umeščen tudi na program gibanja za manj abstraktno in bolj človečno glasbo La jeune France (Mlada Francija), ki si je v času nemške okupacije zadalo nalogo obnoviti francosko kulturo v kontekstu Vichyjske Francije in čigar vodilni član je bil tudi Messiaen. L‘Information musicale je izvedbo petega stavka, tj. dua za violončelo in klavir, na tem koncertu obsodila kot nasilno trganje kosa nedeljive celote. Zanimivo pa je, da je sam skladatelj v poznejših intervjujih povedal, da je delo pravzaprav nastajalo kot serija krajših iskric: »V taborišču sem bil z violinistom, klarinetistom in čelistom. Nemudoma sem zanje napisal krajši trio. Zaigrali so mi ga v kopalnici […]; ti prvi zvoki so me spodbudili, da sem to kratko skladbico obdržal kot neke vrste preludij, okrog katerega sem potem postopoma zgradil ostalih sedem.« S tem je v diskurz o svojem delu vnesel dvom o vrstnem redu, v katerem naj bi stavke izvajali, saj je znani pariški dirigent in skladatelj Pierre Boulez delo označil za znanilca novega zagona avantgardnega gibanja. V sodobni interpretaciji se delo, kot je zapisal Messiaen sam, »[…] nikoli ne konča – kot se tudi nikoli ni začelo: vrti se okrog samega sebe, njegovi časovni gradniki pa se spletajo kot žive in nevidne barve rozet v katedralah.« Delo Quatuor pour la fin du Temps torej ni posebno le zaradi svoje zgodovinske vloge ali specifične zasedbe, temveč je prelomno tudi kot znanilec nove narativne strukture, ki je linearnost glasbene pripovedi nadomestila s cikličnostjo.

Projekt Festival Prečkanja - Sconfinamenti financira Evropska unija iz Sklada za male projekte GO! 2025 programa Interreg VI-A Italija-Slovenija 2021–2027, ki ga upravlja EZTS GO.

Brezplačne vstopnice, ki vam jih velikodušno poklanjajo Primorske novice, lahko prevzamete na prizorišču uro pred dogodkom. Rezervacije niso mogoče.